100 let urarstva Cerar

Če bi ure mogle govoriti ...

Povedale bi lahko nešteto zgodb. In zagotovo jih prav toliko lahko pove Marta Cerar Leskošek, kamniška urarka, ki z neverjetno ljubeznijo do ur in svojega poklica, nadaljuje 100-letno družinsko tradicijo.

V leto 1919 segata učno pismo in pomočniško spričevalo Vilka Cerarja, očeta Marte Leskošek Cerar, ki že več kot 60 let (do pred nekaj let skupaj s pokojnim možem Benjaminom) vodi družinsko urarsko obrt v Kamniku. Ta letnica krasi tudi izvesek nad vhodom v obrtno delavnico na Maistrovi ulici 1.

Marta je namreč izpolnila očetovo željo, da ena od njegovih petih hčera nadaljuje urarsko obrt. Tako se je po končani nižji gimnaziji v Kamniku vpisala v kovinarsko obrtno srednjo šolo v Celju, kjer je program za urarje obiskovala kot edina ženska v svoji generaciji. V Celju je opravljala tudi pomočniški izpit, mojstrskega pa pri urarju Svetku v Ljubljani. Tako je postala ena izmed redkih šolanih urark pri nas. 

Vilko je svojo obrt uradno prenehal voditi leta 1956, ko je delavnico na Maistrovi ulici 1 odkupil in jo prepisal na svojo hči Marto, ure pa je popravljal vse do svoje smrti leta 1963. Po očetovi smrti je za urarsko delavnico in številne ure, ki so jih v popravilo nosili Kamničani, skrbela sama, po upokojitvi pa ji je pomagal mož Benjamin.

Cerarjeva družina urarsko obrt opravlja neprekinjeno že sto let. Ljubezen do ur botruje temu, da urastvo v »veliki gasi« v Kamniku ni klonilo ne družbenim in ne gospodarskim spremembam, ki jih v 100 letih ni bilo malo. V tem času je delavnica postala pravi živi muzej starih ur,orodja, rezervnih delov in delovnega pohištva, predvsem pa zakladnica že skoraj pozabljenega znanja in spominov na čas, ki mineva. Cerarji so ohranili bogate zgodovinske in družinske vire, zaradi katerih je urarstvo Cerar ujeto v brezčasju in s tem pomembno prispeva k zgodovini razvoja slovenske obrti.

Kljub temu, da je Marta že nekaj let upokojena, še vedno z veseljem trikrat na teden odpre vrata svoje delavnice, poklepeta z obiskovalci, najmlajšim pa rada v roko stisne kakšen bombon.

Eva Mihelič