Ponosna na družinsko tradicijo

Gostilno Mihovec, ki jo je pred tem vodil oče Jernej ob pomoči mame Mihaele, je prevzela pred osmimi leti. Njena glavna skrb je kuhinja, oblikovanje ponudbe in organizacija dela, zato je izjemno vesela, da ji ob strani stoji prav vsa družina, ki poprime za delo; vsak na svojem koncu.

»Priznanje ni prišlo niti prezgodaj niti prepozno. Prišlo je ob pravem času. A ni le priznanje meni. Je nagrada mojim staršem, moji stari mami in priznanje za 160-letno delo, ki ga opravljamo z ljubeznijo,« je po ob prejemu nagrade povedala Mojca Trnovec in poudarila, da je očitno napočil trenutek, ko se je začelo prebujati spoznanje, da moramo več staviti na tradicijo in da moramo biti nanjo ponosni.

Mojca zagotovo je ponosna na družinsko tradicijo gostinstva, ki je tudi brezmejni vir njenega navdiha. Iz bogate tradicije črpa ideje za svoje krožnike in tako ustvarja sodobno domačo slovensko kulinariko. Ta sloni na izvirnih receptih in domačih sestavinah. »Doma pridelana hrana je nekaj temeljnega. Da sam poskrbiš za seme, ga posadiš, neguješ, požanješ in nato v kuhinji pripraviš in ga na koncu postrežeš na mizo. Meni se zdi povsem vsakdanje, da si v tako tesnem odnosu z naravo. Zato tudi moja kuharska filozofija izvira iz narave, z domačega polja, iz domačega gozda in iz domačega hleva,« pojasnjuje Mojca.

Od njive do mize

Gostilna Mihovec je v času vegetacije samooskrbovana z vso zelenjavo in žiti. Pri njih beseda domače ni zlorabljena, gradijo namreč na razvoju in promociji filozofije od njive do mize. »To, da brat nadaljuje družinsko kmetijsko dejavnost, je za našo gostilno velika prednost. Sami obdelujemo eno njivo, za katero se vsako leto rečemo, da bo manjša, a je prej nasprotno. Na koncu pa smo vedno veseli, da je zelenjava, ki jo uporabljamo v kuhinji, od spomladi do pozne jeseni domača. Tudi čez zimo obdržimo, kar je možno, gomoljnice, buče, topinambur, ki ga sproti kopljemo iz zemlje, tudi ves por, brstični ohrovt in kodrolistni ohrovt so še na njivi. Včasih se zgodi, da ni v tistem dnevu naše, če ni naše, je pa od naših tetk, tete Mete ali pa tete Štefke. Obe sta sestri staršev in radi vrtnarita. Včasih jima kakšen motovilec precej bolje uspe kot nam. To so prednosti, ki jih gost potem tudi občuti. Da je deležen lokalnih sestavin, domačnosti, da je sestavina pristna,« pove Mojca, ki gre tudi sama izredno rada na njivo: »To je za veselje, za hobi. In ima svoje prednosti. Ni mi na primer treba v fitnes niti v solarij,« se pošali.

Podpora vse družine

Mojco je že od malega vleklo k loncem in kuhalnicam. Kljub temu, da je bil vsakdanjik v družinski gostilni in na kmetiji drugačen od tistega, ki so ga imeli njeni vrstniki, se je za gostinstvo odločila že v osnovni šoli. Glede na to, da ji zaradi dela doma in družine, ki si jo je ustvarila, ni bilo dano, da bi se šolala pri priznanih mojstrih ali v kakšni znameniti kuhinji v tujini. Tako je svojo roko in oko mojstrila z veliko volje in učenja od daleč, kot pravi sama, največ pa ji pomeni, da se je lahko kalila pri kuharski velemojstrici – svoji stari mami Ivanki.

Še danes je njena pomoč, čeprav ima že častitljivih 91 let, nepogrešljiva. Tudi oče, mama, sestra Jerneja in mož Tomaž so ji močna opora in tisti, na katere se lahko vedno zanese, da bo šlo vse tako, kot mora. Tudi svoja dva otroka vzgaja v duhu družinske tradicije. »Delamo skupaj, se vidimo in to so prednosti. Slabost pa je ta, da morajo otroci delati. Tudi takrat, ko so drugi prosti. Lahko bi bili sicer pred televizijo in računalniki, a ne bi bili skupaj. Otrokom privzgojiti delovne navade ali pa jim dati možnost, da jih vidijo in spoznajo, ni nič slabega. Morajo pa biti za to nagrajeni,« je prepričana Mojca. »Verjameš in upaš, da jih prav usmerjaš. Starejši Martin se je odločil, da bo v gostinstvu, mlajša Ela pa za zdaj tudi zagotavlja, da bo šla po njegovih stopinjah. Bomo videli, kaj bo prinesel čas,« še doda. Kljub ritmu, ki ga narekuje gostilna, si znajo izboriti čas zase. Mojca pojasni: »Ob družinskih praznovanjih in družinskih praznikih je gostilna zaprta. Imamo tudi zimske počitnice, že oče pa je uvedel tri poletne vikende dopusta in to tradicijo tudi ohranjamo. Vseeno ni tako težko, samo prilagoditi in organizirati se je treba.«

Foto: Dean Dubokovič

Domače malo drugače

Mojco najbolj boli, da mora vse več časa, namesto da bi ustvarjala v kuhinji, preživeti med papirji: »Administracije je vedno več, kar pa ni prav. Ni namen, da hišni chef preživlja oziroma zapravlja svoj čas za to. Prepričana sem, da če v kuhinji take tradicionalne gostilne ni domačega človeka, to ni najboljše. Gost pričakuje, da mu kuhar prinese kakšno jed k mizi in mu postreže še z dodatnimi informacijami, če je to domača oseba, pa je to dodana vrednost krožniku.«

Čeprav bi gostje radi krojili trende slovenske kulinarike, se Mojca ne da: »Če bi delali samo to, kar bi gostji radi, bi bila lahko Slovenija dežela pic in burgerjev. Ampak ne more biti tako. Gostinci, ki smo v združenju Gostilna Slovenija ali pa smo registrirani kot gostilne, moramo gledati, da v naši ponudbi ni tega. Lahko so izjeme, dogodki, ko postrežeš s čim takim, ampak ne da je to tvoja stalna ponudba. Sama črpam iz tradicije in to nadgrajujem. Tudi, kadar želim gostom ponuditi kaj bolj modernega, pravijo, da naj ostanem kar pri tradiciji. Tako se trudim, da jim domače pripravim malo drugače.«

Gostje vedo, da bodo v gostilni Mihovec dobili kakovost in za to se jim ni težko pripeljati na obrobje Ljubljane in si vzeti čas. Mojca Trnovec se ves čas trudi zadovoljiti njihova pričakovanja, hkrati pa se zaveda, da je to za razvoj gostinstva in turizma na podeželju premalo. Zaveda se, da gostje iščejo neklasična doživetja, avtentične zgodbe, višjo kakovost, butičnost, inovativnost in predvsem lokalnost. Mojčini načrti so usmerjeni v projekte, ki jim bodo vse to zagotovo dali, čeprav si včasih, glede na razmere, v katerih delajo slovenski gostinci, želi, da bi gostilno kar prestavila čez mejo. A kot pravi, bi dobro premislila, čez katero.

Eva Mihelič