Prenos družinskega podjetja: davčni vidik prenosa dejavnosti

Praktično brez izjeme vse podjetnike skrbi, koliko davka bodo plačali ob prenosu lastništva. Posledično redki razmišljajo o prenosu odgovornosti in zato prenos dejavnosti preživi zgolj 1/3 družinskih podjetij. Kako se temu izogniti?

Prenos deležev družbe je relativno enostaven postopek. Deleže d. o. o.- -ja lahko prenesemo na potomce ali za­konske partnerje neobdavčeno, in sicer v celoti ali delno. Postopek uredimo pri notarju in na FURS s posebnim obraz­cem prijavimo daritev, ki je, kot rečeno, neobdavčena. Če se priglasitev ne izve­de (ne se zanašati na pojasnila notarjev), sledi plačilo dohodnine.
 
Torej res drži, da davka ob prenosu premoženja ne plačamo? Davčno gle­dano to sicer drži, lahko pa je »davek« izjemno visok. Kot ste lahko brali v prej­šnjih zapisih, je za dolgoročno uspešno poslovanje izjemno pomemben pravo­časen prenos odgovornosti. Za ohranja­nje družinske harmonije pa je ključen pravičen dogovor, ki upošteva vse člane družine, tudi tiste, ki v podjetju ne bodo zaposleni.
 
Če se torej ustanovitelj ukvarja samo s tem, kako in kdaj bo zainteresiranim potomcem prenesel lastništvo podjetja, poleg tega pa vse do upokojitve ali še dlje odločal o vsem in ima vajeti »trdno
v svojih rokah«, lahko mirne vesti trdim, da so izpolnjeni vsi pogoji, da bo pod­jetje zagotovo med tistima dvema tre­tjinama, ki prenosa družinske dejavnosti ne preživijo.

Prva zgodba: Oče je usmerjal sina v šport in ga popolnoma podpiral tudi finančno

Oče je od svojega očeta podedoval manjšo pekarno. Ker je bil zelo podjeten, se je dejavnost širila in čez nekaj let se je domislil, da bo ob poslopju dogradil prizidek, kjer bo uredil manjšo trgovino z živili. Povezal se je s sosednjim mesar­jem ter v trgovini poleg drugega ponu­jal prvovrstno meso in kruh po ugodnih cenah. Stranke je kmalu pridobil tudi iz širšega okolja, saj se je dober glas hitro širil.

Trgovina je cvetela, zato se je odlo­čil posel razširiti. V nekaj letih je zgradil pet manjših trgovskih centrov. Ker se je bližal upokojitvi, se je pogovoril z druži­no glede prihodnosti. Žena in hči nista bili motivirani za nadaljevanje, zato se je oče dodatno pogovoril še s sinom, ki je bil aktivni športnik. Dogovorila sta se, da bo sin še sedem let vztrajal in se potem posvetil poslu.

Oče je bil z dogovorom zadovoljen in je rade volje odložil upokojitev za pet let. Ob tem je pozabil na pravilo, da se podjetniki ne rodijo, pač pa naredijo. Sin s trgovinsko dejavnostjo ni bil sezna­njen, saj mu ob popolni podpori staršev na športnem področju nikoli ni bilo tre­ba delati v trgovini ali pekarni. Posledič­no poslovanja ni poznal.
 
Minilo je sedem let in oče se je upo­kojil, sinu pa takoj podaril 49-odstotni delež podjetja. Ostal je tudi prokurist z idejo, da bo sinu še nekaj časa pomagal pri poslovanju. Ker pa sta bila oba zelo trmasta, sta na vsak način želela delati po svoje. Oče je po dveh letih obupal in se s sinom nehal prepirati o pravilnosti poslovnih odločitev.
 
Posledično je podjetje kmalu zašlo v dolgove in v slabem letu je sledil stečaj. Koliko »davka« je podjetje plačalo? Koli­ko ga je plačala družina na račun skrha­nih medsebojnih odnosov...?

Kako pa je z obdavčitvami prenosa s. p.-ja na drug s. p. ali d. o. o.?

Postopek je naslednji. Obvesti se AJPES o prenosu dejavnosti, določi pre­sečni datum - dan, na katerega se izde­lajo bilance za nazaj, računovodja izdela računovodske in popisne listine, podatki se zapišejo v pogodbo o prenosu, ki se overi pri notarju in nazadnje na FURS odda še posebno davčno obravnavo. Če so vsi postopki izpeljani pravilno, FURS izda odločbo in postopek je davčno nev­tralno zaključen, kar pomeni, da se da­vek odloži.

Slišati je bilo preprosto, ampak že imamo prvo neznanko - odloži. Zakaj se zgolj odloži? Zato, ker bo davek prej ali slej nekdo plačal. V prvi vrsti prevze­mnik, če pa le-ta dejavnost zapre prej kot v petih letih, se lahko obveznost prenese na prenosnika . Si starš želi po treh letih pokoja prejeti pismo FURS-a z zneskom za plačilo dohodnine?

Večina podjetnikov zaupa svojim ra­čunovodjem, da bodo pravilno izpeljali postopek in davčnih posledic ne bo. Pa je računovodja usposobljen tudi za ure­janje nepremičnin v zemljiški knjigi? No, saj to pa bo notar uredil? Notar v pogod­bo o prenosu izrecno zapiše, da za davč­no svetovanje ni odgovoren in v precej­šnji meri se to nanaša tudi na izločanje oziroma prenašanje nepremičnin.
 
Druga zgodba: Dejavnost je podjetnik prenesel s pomočjo računovodje in notarja
Podjetnik je dopolnil pogoje za upo­kojitev in ker potomci niso želeli prevze­ti odgovornosti, je svoj s. p. prenesel na mlajšo ženo. Na videz zelo enostaven prenos podjetja, kjer je bila ključna de­javnost oddajanje nepremičnine v na­jem. Drugih sredstev ali zalog niso imeli. Prenašala se je torej zgolj zgradba, ki je bila v polovični lasti moža in žene.

Računovodkinja se ni zavedala, da so že z mešanim lastništvom v davčnem prekršku in je »veselo« amortizirala ce­lotno nepremičnino, čeprav pojasnilo FURS-a jasno pravi, da lahko podjetnik amortizira zgolj tisti del nepremičnine, ki je v njegovi lasti. Ker je imel očitno tudi notar pomanjkljivo znanje, so ne­premičnino prenesli na ženin s. p. v ne­spremenjenem stanju.

Ob pregledovanju primera je FURS to ugotovil in ni odobril davčno nevtral­nega prenosa, poleg tega pa podjetniku naložil kazen in poplačilo dohodnine v višini, za kolikor se je zmanjšala osno­va ob upoštevanju celotne amortizacije, namesto delne. S tem pa primer še ni bil zaključen.

V strahu pred posledicami nas je po­klicala računovodkinja in povpraševala o potrebnih korakih, da bi to preprečili. Žal v danem trenutku ni bilo moč storiti ničesar, smo ji pa na Inštitutu MoST ra­zložili, da glavno šele prihaja ... Menila je namreč, da dohodnina ne bo visoka, ker je bila stavba že amortizirana.
Vendar to ni (bilo) res. Ne glede na amortizirano vrednost nepremičnine (ali sredstva), se vedno ugotavlja tržna vre­dnost. Če je le ta višja od nabavne vre­dnosti, sledi davek (dohodnina) na pozi­tivno razliko. FURS je zahteval cenitev, ki je pokazala, da je tržna vrednost stavbe precej višja od nabavne, saj je podjetnik ob nabavi plačal del kupnine v denarju in si posledično s tem manevrom »pri­varčeval« več kot dvajset tisoč evrov dohodnine. Za vse posledice je okrivil računovodjo.

Menim, da je podjetnik sam kriv za nastali položaj, saj bi kakovostno sveto­vanje dobil že za dobrih tisoč evrov.

Tretja zgodba: Podjetnik je svoj s. p. preoblikoval v d. o. o.

Oče nas je poklical na svetovanje in se želel prepričati, kako lahko brez ob­davčitve prenese svoj s. p. na d. o. o., ki ga bo pozneje prevzela mlajša hči. Ra­zložili smo mu celoten postopek in pri preverjanju ugotovili, da ima v knjigah s. p.-ja nepremičnino, katere 50-odstotni lastnik je žena.

Ko smo se pogovarjali o ciljih, smo ugotovili, da je najbolj smiselno nepre­mičnino izločiti iz popisa sredstev pod­jetja, in sicer zato, ker je bila nepremič­nina v celoti amortizirana, izpolnjeni so bili pogoji za neobdavčeno izločitev, poleg tega pa je podjetnik iskal način za pridobitev sredstev iz podjetja. Idealna rešitev je bila oddajanje izločene nepre­mičnine podjetju v najem, od česar sicer podjetje plača 25-odstotni davek, ki pa je dokončen in ne vpliva na pokojnino.

Postopek prenosa s. p.-ja na d. o. o. smo izpeljali hitro in brez davčnih po­sledic, obenem pa smo družini pojasnili, da zakonodaja veleva, da prej kot v treh letih podjetnik svojega deleža ne sme podariti hčeri in je nujno počakati, da to obdobje mine, sicer bodo nastopile davčne posledice.

In se je »zalomilo« v sociološkem delu...

Že med postopkom smo družino, podjetnika, očeta - oba starša opozar­jali, da morata nujno upoštevati želje obeh hčera. Vendar sta (predvsem oče) vztrajala, da se v danem trenutku o tem ne bomo pogovarjali.

Kmalu po prenosu s. p.-ja na d. o. o. se je »oglasila« starejša hči in zahtevala svoj delež premoženja, nato pa smo za­čeli oblikovati celosten pravičen družin­ski dogovor.